Štirje letni časi / POMLAD 2013
Alenka Vidrgar Družeinski
Prostorska postavitev na prostem, cikel »Štirje letni časi« / POMLAD 2013
Marec je navadno mesec posta in pričakovanja Velike noči. Eden od dveh najpomembnejših krščanskih praznikov. Vezan je na lunin koledar, zato ni vedno na isti datum. Enako se godi tudi judovskemu Pesachu, ki je vplival na italijansko poimenovanje Velike noči, medtem ko za verziji v nemškem in angleškem jeziku prevladuje mnenje, da imata povezavo z germansko boginjo Ostaro ali še globlje v preteklosti, z babilonsko Ištar. Simbolika praznika v tem času se tradicionalno povezuje po eni strani s plodnostjo in spolnostjo, po drugi pa s preporodom, ponovno oživitvijo in vstajenjem. Različni svečeniki so v različnih časih in okoliščinah zlagali skupaj različne zgodbe, da so prepričali množice v skupno (ob)delovanje. Včasih tudi z namenom delitve ljudstva, ki si je tako izbiralo različne voditelje in pastirje. A vseeno so ostajali zvesti ciklom v naravi tega konca zemeljske oble.
Lani je bil v času pričakovanja preporoda in obdobja plodnosti, na materinski dan in točno dva tedna (po našem koledarju) pred krščanskim spominjanjem Kristusovega vstajenja v Sloveniji referendum o Družinskem zakoniku. Po sprejetju zakonika v Državnem zboru se je aktivirala civilna iniciativa z močno podporo v slovenski Katoliški Cerkvi ter zahtevala njegovo zavrnitev. Za civilno iniciativo je bil v zakoniku najbolj sporen način izenačenja pravic otrok v enostarševskih družinah in družinah z istospolnimi starši s pravicami otrok v tradicionalni družini. Družinski zakonik je bil na referendumu 25. marca 2012 zavrnjen. Dobro leto po ljudski zavrnitvi Družinskega zakonika Alenka Vidrgar zopet odpira temo v javnem prostoru. Kot umetnica se ne spušča v politične in moralistične debate, temveč zavzema kritičen položaj do razumevanja vpetosti posameznika, tudi otroka, v družbo. Slednja je namreč prepredena s pravili, ki določajo posameznikove pravice in dolžnosti. Ta se jim mora podrediti, sicer ga družba kaznuje ali izloči. Umetnik lahko s svojim delovanjem spodbuja refl eksijo o družbenih pojavih in čeprav se neposredno ne spušča v politično delovanje in poskuša biti politično nevtralen, apolitičen ne more biti.
Skozi zgodovino umetnosti lahko sledimo številnim primerom, ko so se umetniki kritično odzvali na svoje okolje. Medtem ko je anekdota o Leonardovi upodobitvi nadležnega meniha v liku Judeža Iškarijota na Zadnji večerji v Milanu še zabavna, je Rembrandtu Nočna straža že pomenila pomanjkanje novih naročil za portrete. Francisco Goya je neusmiljeno upodobil dejanja francoske vojske na španskih tleh, sto let kasneje pa so zagotovo omembe vredni dadaisti. John Heartfi eld si je v času nacizma celo ime spremenil iz nemške v angleško različico. Kritika družbe skozi umetniško delovanje se je v prejšnjem stoletju zelo razširila prevzela različne strategije ter načine delovanja, od zelo subtilnega in poetičnega pa do divjega in agresivnega pristopa. V zgodnjih 90ih letih 20. stoletja je celo Muzej moderne umetnosti v New Yorku, ena od glavnih režimskih institucij za umetnost na zemeljski krogli, v svoje prostore in zbirke začela sprejemati dela t.i. artivistov. Institucionalizacija kritike družbe na dolgi rok ne zdrži in že Internet je ponudil nov prostor za delovanje umetnikov in najodmevnejši v zadnjem času so predvsem primeri ustvarjanja navideznih identitet ter provokacije kakršno sta izvedla srbska umetnika Maja Pelević in Milan Marković. Srbske politične stranke sta prepričala s programom Josefa Göbbelsa iz leta 1928. Alenka Vidrgar je umetnica tiste vrste, ki se družbe loteva bolj skozi poetiko kakor udarniško akcijo.
Kljub temu pa izpostavi problem tudi neposredno. Za postavitev na Vrtu ZDSLU se je odločila, da bo uporabila tudi pasažo, ki povezuje dvorišče z ulico. Za obiskovalca je to prehod iz enega urbanega življenja v drugo. S stavbami ograjen vrt ima pač drugačen utrip kot ulica. Besedilo zavrnjenega zakonika, ki je pritrjen na steno prehoda, se ponuja obiskovalcu v branje in ga spodbuja k razmisleku o pravilih v družbi. Tam je še relief ženske, ki v naročju drži otroka. Gre za arhetipsko podobo, ki bi najbrž v vsaki kulturi predstavljala mater. Pri nas, v družbi, kjer prevladuje tradicija krščanskega izročila, pa je avtomatsko prepoznana kot Marija z Jezusom. Za zavrnitev Družinskega zakonika leta 2012 se je najbolj borila civilna iniciativa z močnim zaledjem institucionalnega krščanstva in s tem zahtevala depriviligiranost družin, ki niso skladne z modelom »oče, mati, otrok«. S kančkom sarkazma si je treba priznati, da sprejeto krščansko izročilo opisuje spočetje Marijinega otroka, Jezusa iz Nazareta kot spočetje brez spolnega odnosa. Marija pa je bila v času spočetja samska. Spomnimo še, da je ista iniciativa dobrih deset let prej preprečila priznanje pravice samskim ženskam do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Samska ženska v naši družbi pač nima pravice do blagoslovljenega stanja. Ne več, kajti kot nekateri trdijo, je bilo to pred dobrimi 2000 leti drugače.
Vendar, to so dileme in razhajanja pretežno efemerne narave. Sistemi družb jih v nekaj desetletjih na tak ali drugačen način razrešijo, spremenijo odnose in vrednote. Najbrž so rešitve najbolj odvisne od produkcije dobrin, ki so potrebne za preživetje določene skupnosti in potrebe po reprodukciji delovne sile. Otroke lahko zato vidimo kot nebogljene zapredke, ki so v družbi prisotni kot potencial, kot ideja, torej še ne obstoječi v fi zičnem smislu. Po drugi strani so to oplojene celice v epruvetah, zamrznjene ali rastoči zarodki v maternici, ki so že na poti, da ugledajo luč Zemljinega neba. Nazadnje lahko v instalaciji na Vrtu vidimo človeka, ki je zapreden v niti družbe in je vanjo umrežen kot v pajčevino.
Vasja Nagy
Alenka Vidrgar Družeinski
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
