CARTA INCOGNITA
Hamo Čavrk CARTA INCOGNITA –
seganje v neznano
Zvočno vizualne instalacije, niti z UV svetlobo, pleksi in led diode, binauralni zvok. Prostorska postavitev na prostem, cikel »Štirje letni časi« / POLETJE 2013
V zadnjih letih je Carta incognita postal akronim za Čavrkovo umetniško dejavnost. S to besedno zvezo namreč avtor sam imenuje svoja dela in postavitve. Z njo se zavezuje večnemu iskanju, odkrivanju in neprestano samozavedajočemu se potovanju. Potovanje je že zelo stara prispodoba za življenje. Pravzaprav se včasih zdi, da se s primerjavo s potovanjem sam koncept življenja nekoliko zbanalizira. Mogoče je za to kriv potrošniški odnos do potovanja, kot ga je vzpostavilo sodobno življenje v naši kulturi. Namesto izkušnje, je pot postala zabava, ugodje, materialno-fi nančna dobrina. Manj gre za iskanje, brskanje po neznanem in bolj za zahtevo po pričakovanem in uresničitvi obljubljenega.
Da, vsakovrstni turizem je prav odhod v obljubljeno deželo. Obljuba pa je zgrajena na predvidljivih, ozko zastavljenih in preprostih vzorcih idealiziranih doživetij, ki v človeku vzbudijo željo po nadomestitvi kaotičnega vsakdana. Pred leti sem poskušal določiti razliko med turistom in popotnikom. Popotnik se mi je intuitivno zdel pojem z bolj kompleksnim pomenom in si v lastni vzvišenosti nisem hotel nikoli prilepiti turistične nalepke. Ta čustveno-intelektualna navezanost na lastno predstavo, ta lažni ponos je neprestano nastavljal zanke brez pravega izhoda. Nazadnje se je s kančkom distance le posvetila rešitev; bistvo koncepta popotnika je, da se ne vrača. Seveda spet prihaja na kraje, ki jih je že obiskal a jih vsakič gleda z drugačnimi očmi. Koderkoli že popotnik hodi, njegov svet se neprestano spreminja. Tako v notranjem kot zunanjem pogledu. Po drugi strani pa turist, pričakuje, da se bo vedno vrnil tja, odkoder je odšel. V obljubljeni deželi se sicer počuti drugače, je drugi človek kot doma. A ko se vrne domov, želi biti spet stari on. Njegova tura je kratkotrajen pobeg od nečesa, v nasprotju s popotnikovim stremljenjem k vedno novim srečanjem. Tu pa novo ni razumljeno kot novost, kot fascinacija nad še ne videnim.
Nek poet je nekoč izjavil, da je novost najstarejša stvar na svetu. Novo pa najdemo tudi v vsaki ponovitvi. Novo ni v pasivnem gledanju in čakanju, da se prikaže, temveč v vztrajnem brskanju, drezanju v neznano. Najbrž je pri tem najučinkovitejše orodje zavedanje, da je glavnina sveta skrita. Zavedanje, da snop luči naše zavesti osvetljuje le droben segment, vse ostalo je zavito v temo. In zavedanje, da se nikdar več ne vrnemo na lastno izhodišče. Kar je bilo, tega nikdar več ne bo. Vsaka odločitev je večna, nič ni za vedno. Ravno zato si popotnik beleži v mislih potek svoje poti. Sosledja in sovpadanja dobivajo svoja nestabilna mesta v prostoru in času in spreminjajo medsebojna razmerja z vsakim trenutkom, z vsakim glediščem. Takšno mapiranje je svojevrstna kartografi ja tistega, kar dojemamo kot preteklost. Je precej uporabna stvar za prepoznavanje vzorcev in njih upoštevanje ob naslednjih odločitvah. A v konstrukcijo te velike, osebne karte se vpenjajo še drugi, imaginarni dogodki, predvidevanja, fantaziranja in načrtovanja.
Beseda carta pomeni tudi dogovor. Je kot Skrinja zaveze o izpolnjevanju Božjega načrta. V tega pa človek nima vpogleda. Vsaj ne v celoti. Kot popotnik se zato vedno znova znajde kot Odisej, ko ga po brodolomu na svojem otoku najde Nausikaja in mu na njegovo pritoževanje nad lastno usodo odvrne, da pač mora nositi, kar mu je Zeus naložil. Pravo mapiranje življenja je lahko le sama hoja skozenj. Vse ostalo so prispodobe, utrinki in ne glede kako živi in iskreni izrazi doživetega, vedno le preslikave mentalnih prostorov. So abstraktne, simbolne krajine, v katerih črte sledijo mislim in misli črtam, da se zopet srečajo s prazninami v gubah. Zato Carta incognita, neznana karta, neznani načrt niso slike, grafi ke, najlonske vrvice in v neskončnost odprti zvok, ki jih srečujemo na postavitvah Hama Čavrka.
Carta incognita je najprej drža umetnika, njegovo poslanstvo in hoja v nedoločenem in nedokončnem. Carto incognito tudi vsak nosi v sebi. Skrita čaka, da po njej venomer sega a je nikoli ne doseže. Je smer, ne cilj.
Vasja Nagy
Hamo Čavrk
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
