Obsessions
Obsessions
Razstave, na katerih je mogoče videti dela dveh umetnikov ali umetnic ali umetnice in umetnika, niso nikakršna redkost. Najpogosteje gre za postavitve, ki včasih z več, včasih z manj občutljivosti ustvarjajo komunikacijo med deli obeh ustvarjalcev, ali čisto ločeno, celo brez prave ali formalne povezave delujejo kot dve samostojni razstavi na istem prizorišču in v istem času. Druga skrajnost so umetniške skupine kot na primer IRWIN in umetniški pari kot sta Gilbert&George, ki vsako delo podpišejo s skupnim imenom, kot bi šlo za blagovno znamko. Čisto posebna izkušnja pa je, ko se povežejo umetniki, ki sicer deluje individualno, ter skupaj načrtujejo in izpeljejo eno skupno umetniško delo. Mogoče je to še najbolj podobno interdisciplinarnim projektom, kjer za vnaprej zamišljene cilje več ljudi sodeluje in s svojimi specifičnimi znanji iščejo rešitve.
Cordue in Nina Koželj je združila želja po izvedbi takšnega skupnega dela. Njuna pristopa v ustvarjanju sta različna in prav tako teme, s katerimi se ukvarjata. Medtem ko je za dela Nine Koželj značilen humor in nenavadno poigravanje z domišljijo gledalca, se Cordue bolj posveča družbi, ko v svojih slikah upodablja/ beleži omizja s hrano ali ponuja svojo umetnost glede na težo materiala, v katerem jo je ustvarila (projekt Kunst pro Gramm). Cordue je na ulico v Kamniku postavila preprosto kuliso, ki predstavlja hišico, v kateri vedeževalka mimoidočim prerokuje prihodnost. Namesto prerokovanja prihodnosti se je posvetila preteklosti obiskovalcev. Spodbujala jih je, da ji pripovedujejo svoje zgodbe in predvsem poskusijo vrednotiti različne stopnje lastne srečnosti skozi svoje življenje. Cordue je zapisovala zgodbe, vrednosti sreče pa vpisovala v graf. Nina Koželj je izdelala betonske odlitke odlitke ženskih glav, ki jih je postavila na kos hloda. Na njem je stesala ženske prsi, pod prsmi pa globoko, kvadrasto nišo. Za stilizirane in nenavadno dolge roke, ki jih je pritrdila na torzo, si je izposodila formo iz domače arhitekture – kozolca. Late, ki bi bile tam uporabljene za obešanje sena, so tu postale neskončen objem. Nišo v torzu pa so naselili prizori iz vsakdanjega življenja, vendar predstavljene na hudomušen način, ki jih je iz papirnatih skulptur oblikovala Cordue.
Preplet ustvarjanja dveh umetnic je nastal v nenavadnem dopolnjevanju tako po vsebinski, kot formalni plati. Štiri v vrsto postavljene figure delujejo monumentalno. Njihova frontalna drža jim daje ikonične lastnosti, širok objem pa ustvarja občutek vseobsegajoče skrbi za ohranjanje vesolja. Na obrazih nosijo blag nasmešek, ki spominja na arhajske kipe. Gre za izraz, ki je nasproti posmrtni maski, čeprav je obraz individualiziran in posnet z živih modelov. Osebo namreč kaže živo in blagoslovljeno z blagostanjem, mogoče celo blažen v meditativni zamaknjenosti ali zadovoljno začudeno nad razodetjem vesolja, kakor ga lahko zaznamo v ikonografiji kart Mag in Norec v tarokih. Ta blažena ženska božanstva, ki presegajo linearni tok časa, rastejo iz zemlje. No ja, iz betonske cevi, če smo natančni. Pa tudi roke so v resnici obešene na teme in ne čisto svobodno visijo iz hloda. Gre za tehnološke pripomočke, ki ne skrivajo razlogov, zakaj so tam. Jasno je, da gledalca kip ne namerava prepričati, da je resnično božanstvo, material in podporniki pa so humorno-absurden dodatek, ki namiguje, naj ne jemljemo vsega skupaj preresno. Predvsem naj ne jemljemo preresno življenja samega, temveč s kančkom kritične distance. V trebušnih votlinah kipov so svoje domovanje namreč našle tudi vsakdanje zgodbe. Niša je nekoliko pokončen prostor, ki lahko spominja na sobo v hiši. Na steno je nalepljena tapeta z grafičnimi prikazi srečnosti ljudi, ki so se pogovarjale s Cordue. V sobi pa se dogaja nenavaden prizor, ki je le karikirana predstava, skoraj pravljična upodobitev kakega stereotipa. Mogoče celo nekoliko spominja na poslikane panjske končnice. Položaj teh prizorov na kipih in tudi opredelitev, da gre za kip ženske, napeljuje na idejo o plodnosti, vendar v trebuhih ne raste novo življenje, temveč zgodbe preteklih in izkušnje za prihodnost. V tem delu so kipi pravzaprav bolj prometejski, kot materinski in zato v splošnem občutju hermafroditi.
Vasja Nagy
Cordue (DE)
Nina Koželj (SLO)
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
- Mestna občina Ljubljana
