Nacionalni ponos (Opus Empire strikes back & forward)
Nacionalni ponos
(Opus Empire strikes back & forward)
Po lanskoletni razstavi v ljubljanski Mestni hiši, kjer se je začel opus Empire stikes back & forward (Imperij vrača udarec nazaj & naprej) se umetnika vračata z novim udarcem na novi lokaciji. Po zasledovanju zgodovine mesta Ljubljane ob dvatisočletnici Emone in prevpraševanju vojnega nasilja ter nasilja nad ranljivimi skupinami sedaj s temo nacionalnega ponosa ne le ponovno odpirata zgodovinska vprašanja srednjeevropskega prostora – kot je bil opus začrtan – pač pa neposredno posegata v sfero političnega.
In kaj ima umetnost s politiko? Kot globalna družba se danes soočamo s težavami kot so politizacija terorizma, oportunistično ukinjanje civilnih pravic, finančni zlom leta 2007, kriminalizcija civilnih protestov ali neučinkovitost lokalne politike nasproti globalnemu kapitalu. Zadnje je najverjetneje tudi ena od asociacij ob besedni zvezi nacionalni ponos, ki je problematična prav zaradi svoje izpraznjenosti ali prenabitosti s pomeni. Je imel nacionalni ponos zgodovinsko gledano združevalno in preživetveno funkcijo; ali v razmišljanjih sodobnega »globalnega« človeka sploh še nastopa; mar ni za samega umetnika nacionalno nekaj kar mora v svojem premišljevanju nujno preseči; in končno, kakšen bi lahko bil slovenski nacionalni ponos?
Kipi iz blaga nadaljujejo Srdić Janežičevo linijo narative, ki se iz lanskih epskih razsežnosti trupel po bitki (s pozlačenimi glavami večjih dimenzij so zasedale celoten Zgodovinski atrij Mestne hiše) razvijajo v politično ironijo ter s svojimi dodatki kot so kvačkani nageljni in Prešernovi profili celo v šalo. Pomenljivo klečeče kipe po kotih dopolnjujejo mali kipi, ki so bili prisotni že na prejšnjih razstavah in dva večja s kladivi sredi boja. Kot Kranjčan umetnik v kiparstvu uporablja tekstil tudi zaradi bogate zgodovine tekstilne industrije v Kranju, kot izdelovalec lutk pa vpeljuje v svoje razstave šivane kipe.
Drugače se tematike loteva Gorazd Krnc, ki z jekleno zadržanostjo svojih slik na kovinskem nosilcu raziskuje državne simbole: na eni zastavo, ki zaseda celotni prostor slike; na drugi relativno beli površini pa lahko opazimo detajle približno dvajsetih različnih zemljevidov slovenskega ozemlja. In že ne moremo mimo Jasperja Jonesa, ameriškega umetnika, ki je v šestdesetih, za časa vojne v Vietnamu, slikal ameriško Zastavo in takoj za tem reliefno Belo zastavo, na kateri so naplasteni tudi deli časpisov. Jones se je z naslikanim simbolom oddaljeval od ekspresionističnega individualizma (Pollocka) proti vizualnemu simbolu kot predmetu na sebi (Duchampa) in lahko rečemo, da je tudi pri Krncu kontemplacija državnega simbola v trenutno zaostreni politični klimi prepuščena gledalcu.
Kljub sci-fi naslovu opusa, ki definira območje medrasnih, torej vsevesoljnih in kontinuiranih bitk, ter političnemu naslovu nove razstave, je agenda dveh umetnikov pravzaprav nepričakovana: naslov razstave jemljeta neposredno in dobesedno. Sintagma nacionalni ponos vsebuje toliko napetosti, nasprotovanja, ironije, cinizma ali odobravanja, kolikor ga je gledalec in premišljevalec pripravljen vanjo vložiti. Morebitni pun tega (izumirajočega?) družbenega fenomena je pri Krncu povsem v očeh opazovalca. Ob pogledu na nageljne med ritnicama (referenčni avtor je tu Hieronymus Bosch) bi bilo nemogoče trditi, da kipi Srdića Janežiča ne vsebujejo humorne note, a ta je – v skladu z uporabljenim materialom, tkanino – mehka. V njih je veliko več primarne otroške igrivosti in odrasle umetniške nerodnosti kot jo zahteva resnost situacije. Nacionalni ponos je skratka poljubno prazen označevalec, ki skozi to kar bi moralo stati za njim, pa ne, služi kot barometer današnje politične situacije v Sloveniji.
Zahvala: Maja Peterlin, Atelje Mali, Aco, Gio oblikovanje
Razstavo je podprla Mestna občina Ljubljana.
Produkcija: Zavod Gulag
Gorazd Krnc in Zoran Srdić Janežič
Jana Putrle Srdić
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
