Zemljo-vidi
Zemljo-vidi
Pri kritikah in strokovnih tekstih, se kustosi v glavnem oziramo po umetninah in razglabljamo o likovnih delih ustvarjalcev. Le redko se vprašamo po avtorju samem in ga pogosto bolj bežno predstavimo v krajšem, strnjenem življenjepisu, na začetku ali pa tudi na koncu teksta, namenjenega katalogu ali kritiki k razstavi. Pri Aleksandru Jankoviču Potočniku to prav gotovo ni pravi način, če želimo spoznati avtorja in razumeti njegovo delovanje, predvsem pa tokratno razstavo in opus »zemljo-vidov«. Kdo je torej avtor, ki se pri svojem delu srečuje s številnimi različnimi področji in prav vse, česar se loti, izpelje z vrhunsko vehemenco in s sebi lastno natančnostjo?
Aleksander Jankovič Potočnik je po svojem osnovnem poklicu arhitekt, ki je 1984 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avtor je strasten risar, saj je bilo risanje njegov najljubši predmet, ki ga je na fakulteti obiskoval pri profesorju Marjanu Ocvirku. Avtor se je dodatno izobraževal v Avstraliji, kjer je leta 1993 zaključil študij animacije in interaktivne multimedije na Swinburne University of Technology v Melbournu. Z vrhunsko animacijo, ki jo je izdelal za spletno stran Ardi, je tudi med dobitniki »Zlate paličice« (festival Zlati boben v Portorožu, 2000). Avtor je knjigopisec s področja utrdboslovja, ki je izdal že nekaj knjig, je mednarodno priznan utrdboslovec in bil je tudi organizator uspešnih mednarodnih simpozijev. Ker so utrdbe in trdnjave v glavnem povezane z mejami in pozicionirane ob mejah, je istočasno tudi velik navdušenec raziskovanja meja. Avtorjeva fascinacija z materialnimi ostalinami obeleževanja in utrjevanja meja se kaže tudi v njegovem ilustratorskem delu. Razstava ilustracij, ki jo je imel novembra lani v galeriji Berlinska vrata v mestu Kostrzyn na Poljskem z naslovom Borderlands je bila v celoti posvečena prav tematiki meje in njenega nadzora. Del te avtorjeve fascinacije pa se prav zagotovo zrcali v pričujoči razstavi. Lahko bi rekli, da gre za fascinacijo s stvarmi, ki so z iztekom dvajsetega stoletja postale del preteklosti in mrtve zgodovine. A aktualna vsakovrstna migracijska gibanja so sprožila nov val obmejnega nadzorovanja in zapiranja meja. Še več, znova lahko ob mejah zasledimo ograje in zidove, torej stvari, za katere se je zdelo, da so z iztekom krvavega stoletja za vselej minile.
Jankovič Potočnik je tudi iskan mednarodni turistični vodič, ki svoja lastna dela s pridom uporablja v okviru številnih vodenj po mednarodnih poteh in ob ogledu neštetih kulturnih spomenikov doma in v tujini. Je tudi predsednik Umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Predvsem pa je Jankovič Potočnik ustvarjalec, umetnik, zapisan in predan risanju ter še prav posebej ilustraciji.
Skozi svoj razvoj se ilustracija hitro transformira in sledi novim izumom in novim tehnologijam. Ko je prišlo do odkritja fotografije, so se bali, da bo ilustracija izgubila na pomenu, a ni bilo tako. V računalniški dobi je postala likovna ilustracija celo nenadomestljiva. Bolj kot se je razvijala in napredovala tehnologija, vse bolj je na pomenu pridobivala in se uveljavljala ilustracija, ki tudi dandanes zaseda pomembno mesto med številnimi zvrstmi likovne umetnosti. Ilustracija po svetu doživlja razcvet in zavzema vse bolj pomembno vlogo v vidnem sporočanju, žal pa je pri nas še vedno potisnjena preveč na obrobje.
In kaj je glavna naloga ilustracije? Ilustracija poskuša prevesti besedilo v likovni jezik, istočasno pa se mora kvalitetna ilustracija predstavljati tudi kot vrhunska umetnina sama zase. Jankovič Potočnik je svoje ilustracije vedno ustvaril in izdelal tako, da so postale izjemne likovne stvaritve. Ob ilustriranju številnih učbenikov, literarnih del, časopisov, strokovne literature tako doma, kot v tujini, pa se avtor v zadnjem obdobju v glavnem ukvarja z »ilustriranimi krajinarskimi zemljevidi«, kot jih sam imenuje, in ki so panoramski napotki za popotnike, naslikani iz ptičje perspektive. Prav posebej pa so zanimivi in zagonetni sedanji »zemljo-vidi«.
Pojem »zemljovid«, je pri nas prvič uporabil že Peter Kosler, pravnik, geograf in politik iz Kočevskega, snovalec Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin, ki je bil prvič izdan leta 1853. Jankovič Potočnik navezuje ta pojem, nekoliko modificiran, na »zemljo-vid«, na svoj zadnji ustvarjalni ilustratorski opus. Serija njegovih zadnjih ilustracij se tokrat odmika od znanstvene vede, ki se ukvarja z nastajanjem geografskih kart in zemljevidov, kartografije, ki jo je nemški kartograf Max Eckert označil kot zmes znanosti in umetnosti. Odmika se od problemov sferične aberacije in popačenja ter napak, ki jih sleherna geografska karta nosi s seboj, ko znanstveniki in umetniki poskušajo »poploščiti« in na ravno ploskev prenesti okroglo površino našega planeta. Pri svojih »zemljo-vidih« se avtor odpravlja v pravljični svet vijugastih poti domišljije, v čarobni svet zgodovinskih bajk, legend in lastnih sanjarij. Pri ilustracijah k svoji zadnji knjigi Kamen z Iga se skupaj z gledalcem in bralcem podaja na potovanje skozi čas, ki osemletnemu dekliču pomaga spoznavati, kako je teklo življenje in kakšne so bile šege ter navade na ljubljanskem območju v obdobju mogočnega starega rimskega imperija. Na didaktično poučen in zanimiv način se avtor trudi, vsaj nekoliko odgrniti zastor, ki ga ustvarja čas, in nam v ilustracijah pomaga približati obdobje, ki je že preteklost. Prav tako želi tudi, da se zavemo, kako izredno pomembna veda je arheologija, ki je iz drobnih fragmentov in majhnih artefaktov zmožna pripovedovati zanimive zgodbe iz preteklih obdobij in to brez konca in kraja. V okras in oporo ob pripovedovanju so gledalcu avtorjeve ilustracije, ki so narejene z izrednim risarskim znanjem, z izostrenim občutkom za barvo in formo, in ki v knjigi nizajo naslikane zanimive podobe. Pred nami umetnik na prefinjen, filigranski način razgrinja svet poln čudes in lepote. Na ilustracijah se pred nami odpirajo domišljijske krajine z varuhi meja, z vrtalnimi stroji, ki so postavljeni kar na Luni, z gradovi in trdnjavami v oblakih, ki lebdijo nekje v zraku ali še višje, nad atmosfero, z zračnimi vozili, čudnimi letali, s potovalnimi baloni in vesoljskimi »nadmornicami«, ki ves svet opazujejo z viška, iz ptičje perspektive in celo iz vesolja. V pripovedi ne manjka niti palčkov in drugih pomembnih pravljičnih bitij, ki h knjigi pritegnejo tako staro kot mlado. Ciklus ilustracij, ki se naslanjajo na pravljico o kalilcih miru in delikventih, kot je pravljični palček, ki je ukradel kranjski stolp Škrlovec, je nastal v letošnjem letu v mesecu juniju, med avtorjevo likovno rezidenco v Layerjevi hiši v Kranju. Z ilustracijami iz te knjige, se avtor predstavlja na letošnjem Mednarodnem bienalu ilustracije v Bratislavi.
Predvsem ilustracije, pa tudi zgodba sama, nehote silijo in se zagotovo nevede, bežno približajo pravljični zgodbi J. K. Rowling o Harryju Potterju in njegovi čarovniški šoli Bradavičarki. Kakšna bo nadaljnja usoda Jankovičeve knjige? Bo avtor dodal nadaljevanje in zgodbo o stolpu Škrlovcu in tatinskem palčku pletel še naprej? Bodo nastale še dodatne ilustracije, s katerimi bo pripoved dodatno rastla? Tega še ne vemo! A zagotovo bi bilo zanimivo, če bi pravljica dobila nadaljevanje, saj je nova zgodba na področju slovenskega pravljičarstva dobrodošla in ima svež pristop k podajanju preteklih obdobij veliko privržencev. Vsekakor pa so ilustracije tako kvalitetne, da bi tudi zaradi njih bilo prav, da bi se serija nadaljevala. Vemo, da ima ena sama ilustracija veliko moč, saj nam pove več kot tisoč besed, zato je izredno pomembno, da jo gojimo in čuvamo, kot zelo pomembno področje likovne umetnosti.
Olga Butinar Čeh, profesorica umetnostne zgodovine
Aleksander Jankovič Potočnik
Olga Butinar Čeh, profesorica umetnostne zgodovine
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
