Prisotnost geometrije
PRISOTNOST GEOMETRIJE
Geometrija je ena najstarejših znanstvenih disciplin matematike in veda o lastnostih prostorov in njihovih delov. Z njeno pomočjo spoznavamo tridimenzionalni prostor, predstavljajoč prostorsko geometrijo, dvodimenzionalnost, katere del so liki in ploskve ter izhodišče vsega, torej osnovna gradnika, točka in linija, ki predstavljata eno dimenzijo.
V zgodovini se geometrični slog pojavi že leta 1100 pr. n. št. v geometrični ornamentiki atiškega vaznega slikarstva, pomembnejšo vlogo pa dobi v renesansi. Leonardo da Vinci nas uči gledati naravo skozi likovne elemente, kot so krog, kvadrat in trikotnik, sestavljenih iz linije. S Paulom Cezannom se odpre pogled iskanja geometrične zgradbe v predmetih okoli nas in njihovi redukciji na obliko valja, krogle, stožca, kar v nadaljevanju vpliva na Pabla Picassa v času kubizma, ko le-ta obrise pokrajine in teles začne trgati, da bi pokazal tudi tiste strani predmeta, ki jih sicer ne vidimo, ker so zaradi perspektive skrite in jih lahko samo slutimo. V moderni umetnosti so nato sledila še gibanja De Stilj, konstruktivizem, geometrična abstrakcija, op art in konceptualna umetnost. Preplete teh vej, različnih misli, izhajajočih iz igre forme in barve ter brezpredmetne vsebine, kot tudi racionalno konstruktivno uporabo geometrijskih oblik, do uporabe čistih likovnih elementov, iz katerih so nastajali novi svetovi z namenom vzpostavitve uravnoteženega sveta v kaosu ter interakcije slike in našega čutnega sistema pa kažejo svoj vpliv in samosvojo interpretacijo v posameznih delih tokrat predstavljenih avtorjev.
Predstavljena dela so tipična za te avtorje, kjer se v ožjem pomenu srečamo z izrazito geometrijsko podobo ali pa le s sledmi in ne tipično podobo, ki jo pričakujemo ob samem naslovu.
MELITA AŽMAN
PETER MAROLT raziskuje prostor ter odnos teles in likov. Nudi nam vizualni učinek, ki se spreminja in nadgrajuje glede na lego in perspektivo, s katere objekt opazujemo. Senca dodatno opisuje artefakt. Celota pa je dopolnjena še z vsebino rdeče-črne barve, ob pomoči katere ohrani podrobnost s konkretnim predmetom, hkrati pa se igra z učinkom 2D in 3D pogleda.
KLEMENTINA GOLIJA geometrijo uporabi za grajenje slikovnega prostora in iluzijo. Z uporabo črt in likov, kot so pravokotniki, trikotniki, krogi ter posameznimi geometrijskimi telesi, vnaša v sliko duhovno čutno noto ter moč in krhkost, ki jo poudari skozi simboličnost geometrije in barvnim opisom. Presega pa meje zaznavnega, a nam še dopušča misel na mimezis.
KLAVDIJ TUTTA preoblikuje realni jezik v likovno osebno izpovedni. Njegovi objekti tako imenovane skulptoslike so členjenje iz posameznih teles, hkrati pa kažejo neposredno povezavo s slikami, kjer se izhodiščni ploskoviti koncept, ki ga dobimo ob razgradnji teles v posameznih likih, odslikava kot omejitev pogleda. Le-ta pa je zato vsebinsko dopolnjen z barvo in teksturo.
NEJČ SLAPAR premišljeno izkorišča dvodimenzionalni prostor in ob pomoči prostorskih ključev gradi iluzijo. Konstrukcija prostora temelji na dinamično uravnovešenih geometrijskih ploskvah. Prisotna je tako plastičnost telesa kot ploskovitost lika ter odnos med posameznimi elementi, ki jih glede na obliko označuje z barvno vsebino.
JAKA BONČA je edini umetnik na razstavi, ki se predstavlja z računalniško obdelano kompozicijo, katere glavni element je linija. Iz te ponekod nastane mreža geometrijskih likov v črni barvi, ki vnese v celoto ritem in dinamiko. Variacije v kombinaciji z drugimi barvami, tako toplimi kot hladnimi, pa vzpostavijo interakcijo med sliko in našim čutnim sistemom, da se na to odzovemo.
ZMAGO PUHAR slikarsko ploskev gradi ob pomoči štirikotnika in točke. Kompozicija temelji na izsekih, vzetih iz naravnega prostora, v katerih je ujeta tridimenzionalnost, le-to pa zapira s kolažiranjem posameznih raznolikih štirikotnikov, ki jih polaga v različne skupine ter barvne kombinacije in na ta način prehaja v abstrahiran, na geometrijo skoncentriran svet.
IZTOK ŠMAJS MUNI uporabi kot izhodiščno mesto za svoje delo krog. Krog v sebi nosi simbolni pomen neskončnosti in neomejenosti. Dvorazsežni prostor, določen in omejen s slikovno površino, spominja na dekorativno vzorčasto kompozicijo, členjeno iz črtk, ki se med seboj prepletajo in tvorijo mrežo majhnih štirikotnikov, nastajajočih na črnem ozadju, hkrati pa z barvo ustvarja iluzijo zabrisanih krogov.
BOGE DIMOVSKI prenaša na platno domišljijsko abstraktne interpretacije, v katerih išče svoje rešitve ter odmaknjenost od predmetnosti in telesnosti. Linija je vodilna kompozicijska rešitev, s pomočjo katere nastajajo naključno zaznavni geometrijski liki, ki pa so lahko bolj ali manj iluzija in ne pogoj. Pred nami je dinamično čustven izliv umetnika.
