FRAKTALI na 46°3′S 14°30′V: EMOlju-bljaNA
FRAKTALI na 46°3′S 14°30′V: EMOlju-bljaNA
Prostorska instalacija transdisciplinarne umetnice Eve Petrič, ki se umešča v kontekst dvatisočletnice Emone,v kazematih ljubljanskega Gradu v svoji vizualni in zvočni večplastnosti, izpostavlja naslednje vidike.To je zagotovo najbolj izvirna sodobna umetniška interpretacija v slovenski prestolnici, ki je tematsko vezana na omenjeni zgodovinski jubilej.Video, ki se projicira na platno, sicer ob posebni migitajoči osvetlitvi prozornih akrilnih plošč-nosilcev fotografij kot videz Rimske ceste na imaginarnem nebesu, nas vodi skozi ohranjene arheološke okruške zgodovinske Emone, ob zvoku pokanja,razbijanja lončenih vrčev, ter njihovega ponovnega sestavljanja in lepljenja v muzejski restavratorski delavnici.
In dalje-drug vidik s posebnim poudarkom na umetničino avtentično videnje: Eva Petrič je dosegla novo stopnjo na poti razkrivanja svoje intrigantne avtobiografije skozi vedno bolj prepričljivo izrazno razsežnost, ki jo dosega njena fotografija v svoji narativni metaforiki;načelno razpeti med svetlobo in temo, med sence, ki personificirajo /novo/ resničnost.Od tu dalje plete Eva Petrič svojevrsten palimpsest, ki mi sledimo že ves njen ustvarjalni čas.
Na tem mestu in ob tej ugotovitvi velja najprej opozoriti na specifiko v Evini umetniški pojavnosti.Gre za kontinuirano, stopenjsko nadgrajevanje njenega videnja, ki se navezuje na izbrane prostore in ki postavljajo pred njo nove motivne in tematske izzive.Se pravi, da gre navidez za iteracijo črnobelih analognih, potem pa digitaliziranih fotografij z raznovrstnim prepletom »selfijev« (če upoštevam novodobni trendovski izraz), ki pa so seveda točno definirani, opredeljeni kot posnetki ženskega telesa v celoti in v detajlih (zlasti glave, rok in nog),zajeti v pravem plesnem ritmu.Ritmu silhuetnih senc s poudarjeno sivino, ki kot ustvarjajo novo videnje resničnosti.«Sence so Evini vizualni aforizmi.. Njene sence so nepredvidljive, velike ali majhne, množeče se in predvsem nepredvidljive, odvisne izključno in zgolj od vira svetlobe.Od, povejmo po resnici, umetničinega lastnega energetskega potenciala, saj je navsezadnje ona tista, ki ustvarja, s tem pa jim podeljuje formo, vsebino in duha.«1 » Njene sence je mogoče razumeti kot arhetip…Odgovor se skriva v branju njenih dvoumnih fotografij kot aktualizacija Platonove večne metafore v kontekstu današnjega dne:izhod iz jame je mogoč z mišljenjem, s spoznavanjem sebe, skozi proces pravega spoznanja, filozofskega prebujenja ‘2 Mogoč je torej z individualnim in zelo intimnim procesom, ki je zelo blizu umetničini želji: njeno delo naj bi pritegnilo gledalčevo pozornost do te mere, da bi v njem sprožilo ‘ refleksijo o občutenih občutjih, preprečilo prehitro minevanje časa in pretvorilo nematerialno v materialno in nevidno v vidno.’« 3
Prepustimo se ob zaključenem sprehodu skozi kazemate, te stoletne ječarske prostore,obuditvi domišljiskega spomina , kot je z njim zaključila svoj tekst o Evini umetnosti italijanska pisca Martina Corgnati: »Senca, ki se pne nad obokom Platonove votline,tako jasno predstavlja stvari, ki so bile znane ubogim jetnikom, prikovanim na dnu te jame, se pa danes vrača kot da pripada delu sveta, ki je še bolj skrivnosten , toda vitalen,sicer pa kot nezanesljiv razmislek ,ki ga povzemamo skozi slike.«4
Aleksander Bassin, muzejski svetnik
1Nina Jeza v uvodu k razstavi Beli kvader Eve Petrič, Galerija Media NOx, Maribor 2013
2Marko Uršič, Prispodoba o votlini, Transcendenca v platonizmu in krščnstvu,v http/ww2 amer,simursic /Esej%205%20%20Pruspodoba%20votlini.htm 12.9.2012
3 Eva Petrič
Oba citata sta iz uvodne besede Maje Marinkovske v katalogu razstave Eva Petrič S&P161E11sH5/pH14, Pilonova galerija, Ajdovščina, 2012
4Eva Petrič Transparent, založba Triton, Barcelona,2013
Eva Petrič
Aleksander Bassin
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
- Mestna občina Ljubljana