POKRAJINE DOMIŠLJIJE
POKRAJINE DOMIŠLJIJE
Prostorska postavitev na prostem, cikel »Štirje letni časi« / ZIMA 2013
Otroška soba
V zadnjem času bolj poredko obiščem svojo otroško sobo. Zdi se mi, da še takrat, ko grem tja, se vanjo umaknem pred ponorelim svetom. Včasih se sprašujem, ali je to ostanek mogoče nikoli do konca preživete pubertete, ko sem tam mešal neskončne radosti z neizmernim trpljenjem. V zadnjem času sem pogosteje obiskoval sobo otroka, ki se nahaja poleg moje spalnice. Tisto, kar sem v svojem času dojemal kot naravni red, kaotično stanje vesolja neštetih dražljajev, ki ponujajo vse in nič hkrati, je postalo bojno polje za red in disciplino.
Prav zares pa je šlo predvsem za osvoboditev koščka prostora, ki lahko služi za manežo in kako drugo ciljno ali brezciljno dejavnost. Krožno gibanje vrtečega središča lovi najprej bližnje, potem pa še bolj oddaljene stvari. Nekatere se ujamejo in začnejo krožiti po svoji krožnici, druge se ob trkih raztreščijo in postanejo surov material za reciklažo ali zgolj meglica, v katero se ujamejo najrazličnejši prividi. Otroška soba ni izolirana od zunanjega sveta in ta venomer vdira vanjo, tako kot tudi otrok iz nje odhaja po nove izkušnje. In vsakdanjost je vse bolj zunanji svet, obiski otroške sobe pa predvsem stvar osebne higiene, tako kot umivanje zob in ušes. Seveda namigujem na sproščeno igranje, ki sproti okvira, določa in spreminja pravila, po katerih se Svet vrti. Takšno prebujanje domišljije je mogoče edina pot k preseganju naučenih vzorcev ne glede na formalni izgled imaginarija, iz katerega nastajajo podobe.
Ana Šalamun in Urša Toman iz svojih domišljijskih svetov prineseta podobe, za katere je mogoče sklepati, da so privlačne za otroške oči. Ko rečemo »otroške oči«, mogoče pomislimo na neizkušen pogled, vendar tu raje poudarim neomadeževano bistvo srca in naivno radovednost misli, ki se v pogledu napajata. Najbrž bodo otroci res hitro pritekli k živobarvno pisanim bitjem, pokrajinam in predmetom ali ljubkim pošastim s široko odprtimi, prijaznimi očmi in človeku podobnim pritlikavim bitjem v parku. A te podobe, ta bitja, ki jih oživlja domišljija in igrivost gledalca, ne nagovarjajo le otroke, ki jih tako določa štetje let od rojstva dalje. Gre za zgoraj omenjena srce in misel, ki prebivata v slehernem človeku, ne glede na nazadnje upihnjeno število sveč na torti. Tudi v odraslemu se najprej odškrnejo vrata v otroško sobo. Takrat je na preizkušnji zvestoba cinizmu vsakdanjega življenja v ponorelem svetu. Na preizkušnji je cinizem, ki ločuje med svetom podob in zunanjo resničnostjo. Njemu se je najlažje skoraj kislo nasmehniti in zamahniti z roko v samozaverovanosti v lasten okvir. Vse najbolj očitne lastnosti hitro popredalčka, saj je slika pred njim jasna in preprosta. To je tisti cinizem, ki tudi iz umetnosti izganja radoživost, igrivost in prostodušni smeh. Je že res, da so tudi zapletene formule lahko zabavne in privlačne za potapljanje in raziskovanje, vendar se pogosto pozablja, da so se razvile/izvile iz manj zapletenih, te iz še bolj preprostih. V najbolj preprostih pa so zaklenjene največje skrivnosti.
Pravljice in njihov svet v preteklosti ni bil namenjen najmlajšim. To so bila srečanja z domišljijskim svetom, ki je v prispodobah prikazoval družbo in življenje z njunima bliščem in bedo. Najpogosteje ga je prikazoval s krutostjo in polnega spolnosti. Tanatos in Eros. Za mlajše so se pravljice nekoliko priredile, da so ustrezale zahtevam veljavne moralne vzgoje. Zdaj pravljicam za odrasle ne pravimo več tako in odrasli tistim za otroke praviloma ne verjamemo več. Vendar pravljični svet je še vedno isti. Domišljija je ena in v njej je mogoče karkoli, tudi vse.
Vasja Nagy
Ana Šalamun in Urška Toman
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
