Nekega jutra … One Morning …
Jurij Dobrila, Nekega jutra …
One Morning …
+46° 3’ 13.32” N , +14° 30’ 33.26” E
Nekega jutra…
Tistega jutra, ko so se pojavile velike, temne in neznane krogle na vrtu, je bilo to za vrtnarja nenavadno znamenje. Vrt se je začel obnašati nepričakovano in kljub vsej najboljši volji, je bilo vseeno težko sprejeti, da je to odziv, na vrtnarjevo mišljenje in početje. Zgodilo se je čez noč, v času spanja in zmanjšane pozornosti, takrat ko ima vrt več svobode za lastno izražanje in več možnosti, da pokaže odsev skrite vrtnarjeve narave.
Vrt je domač prostor, ki je navadno ograjen in ločen od zunanjega sveta – sosedov in divjine. Divjina, tisto, kar naj bi v ljudskih mitologijah simboliziral gozd in v psihologiji predstavlja nezavedno, vanj vdira skozi razpoke. Vsak vdor pa mora biti v kali zatrt, potisnjen pod površje in razpoka zakrpana. Toda kaj se zgodi, ko se nekega jutra nekaj neznanega pojavi v mnogo večjih razmerjih, kot smo jih na svojem vrtu navajeni? Takrat ugotovimo, da svojega vrtička ne zmoremo več popolnoma nadzorovati. V njem se pojavi nekaj, kar ima lastno voljo, ki je mogoče močnejša in mogočnejša od naše. Ali pa ji celo naša lastna volja in kljubovanje dajeta moč, hrano za rast. mogoče je to manifestacija naših lastnih frustracij, strahov in posledica naših preteklih dejanj.
Vrtiček, ki smo ga doslej ljubosumno varovali in obdelovali po naučenih vzorcih in uokvirjenih predstavah, se je začel samovoljno preobražati in postaja neznan. Krompir, ki že nekaj let ni tako debel kot sosedov, naenkrat izgubi svoje privilegirano mesto in naše zanimanje se preusmeri v tujek, ki se je kar čez noč pojavil. Nič kaj veseli nismo nad novim pridelkom, pa čeprav se sosedov krompir z njim po velikosti ne more kosati. Najprej reagiramo z nelagodjem in strahom. Ker pa smo ljudje po naravi radovedna bitja, tako kot svizci, papige in opice, se začnemo novi tvorbi približevati in jo raziskujemo. Želimo se prepričati, ali nam lahko škoduje in že kujemo načrt za njeno pokončanje, uničenje ali izgon. Kadar imamo občutek, da nam ne koristi, pa tudi ugodja ne zbuja, se s tem nočemo identificirati in nikakor ne sprejmemo, da je to postalo del vrta. Velike, temne krogle na vrtu ne dopuščajo vpogleda v njihovo notranjost, ne dovolijo videti, kaj skrivajo v sebi. Mogoče so le votli mehurji, napihnjeni baloni polni zraka ali plinov iz drobovja. Mogoče pa v njih rastejo še bolj skrivnostna bitja, ki bodo kot iz kokona prilezla na plan in požrla vse živo okoli sebe.
Kar je z vztrajnostjo inercije in časom postalo normalno, se zdi ogroženo. Ne le zdi, normalnost je vedno ogrožena s pojavom tujka, saj ta predstavlja novo spoznanje. Ignoranca in indiferentnost do tistega, kar se dogaja zunaj, naenkrat ne more več biti strategija preživetja. Zavzeti je potrebno drugačno stališče, sprejeti ogledalo, ki ga vrtiček nastavlja in se zazreti vase. Šele ko se človek zave temine in preneha v ponavljajočih gibih iztrebljati sindrome, ki se zaradi nje pojavljajo na osvetljeni površini, se prebujanje lahko zares začne. Le tako je mogoče izkoristiti moč jutra, s prebujenjem in sprejemanjem odgovornosti za lastno delovanje. Z njima se prekine hipnotično spanje, sledenje zunanjim ukazom ter začne resnična individualna dejavnost.
Vasja Nagy
Jurij Dobrila
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
