Urša Toman: PULOVERJI
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Urša Toman: Puloverji, ki bo v Galeriji Srečišče v hostlu Celica, v torek, 8. novembra, ob 18. uri.
Urša Toman: Puloverji namišljeni in resnični
Umetnost Urše Toman je prepredena z domišljijskim svetom, prepredena z bitji, ki prihajajo od
tam, kjer so pravljice doma. In prav na enak način kot pravljice opisujejo razmerja med ljudmi v
družbi in zelo intimna doživljanja posameznika, tudi njeni liki vznikajo in s simbolno govorico
pripovedujejo zgodbe o občutkih in čustvih. Strah ter soočanje z njim – predvsem pogumno
soočanje, kajti kjer je strah, mora biti tudi pogum – sta skoraj vedno navzoča, pa naj gre za sledi
trilobita, ljubke pošasti ali bitja, ki spominjajo na palčke in vile. Pravzaprav je v njih upodobljeno
kakšno nelagodje iz vsakdanjega življenja, nekaj, kar je v človeku pravzaprav ves čas,
nekakšna nedoločljiva tesnoba pred neznanim, ki ni neposredno povezana s kakšnim določnim
dogodkom, ampak jo lahko človek v svojem intimnem doživljanju prek teh bitij povsem
individualno prepozna. Puloverji so tiste mehke, tople, objemajoče stvari, ki so jih nekoč pletle
mame in še pogosteje babice. Imajo dva slonja rilca, eno veliko in eno majhno odprtino ter
cevast trup, ki je tako velik, da se človek v njem izgubi in hkrati tako majhen, da jemlje dih. Še
posebej kadar se pri iskanju izhoda ušesa zataknejo za rob manjše odprtine in onemogočijo
napredovanje v svetlobo, pot v dušečo temo pa tudi ni privlačna.
Ste že slišali tisto zgodbo o strahu? Seveda ste jo, če ne tiste, pa to ali ono. Nimam v mislih
grozljivk, ki jih dnevno servirajo politiki in mediji nam, poslušalcem in gledalcem, opazovalcem
spektakla, ko nas spoštljivo nagovarjajo kot volivce. Spoštljivo bi bilo seveda pravilno v
narekovajih, kajti odnos spektakelske srenje je do občinstva podcenjujoč in strašenje zgolj v
funkciji igre dominacije in podreditve. Te zgodbe strahu so zgodbe o apokaliptičnih jezdecih, o
prihajajočem pogubljenju, če ne bomo ubogali. Te zgodbe strahu se pripovedujejo vertikalno od
zgoraj navzdol, s predpostavko, da pripovedujoči ve nekaj, česar poslušalec ne ve, ne pozna in
tudi ne more enako izkusiti. Te zgodbe omenjam na tem mestu, ker so mamljive, očarljive,
žgečkajo najintimnejša in najglasnejša čustva, v pasivnosti jim je zelo lahko prisluhniti in tudi
zaupati, se jim prepustiti kot petju Siren. Njihova močna stran je, da vsebujejo vedno nekaj
mističnega, neznanega, s čimer se človek lahko identificira in zato spominjajo na zgodbe, ki jih
vsi poznamo iz našega otroštva. Spominjajo na pravljice. Tudi one so zgodbe strašljivke, vendar
se ne nanašajo na nek konkreten dogodek v času in prostoru, temveč v tako skrajno
nedefiniranem okolju, da se lahko zgodijo kadarkoli in ne le pred davnimi časi in za devetimi
gorami. Lahko se zgodijo tukaj in zdaj. Pravzaprav se zgodijo vsakič, ko jih nekdo pripoveduje in
lahko so vedno iste, a niso nikoli enake. Pravljice se pripovedujejo od znotraj, brez delitve med
pripovedovalcem in poslušalci – občinstvo je soudeleženo kot pri ritualu.
Pravljična je zgodba Urše Toman o puloverjih in prav zato je grozljiva, a se je nihče ne boji
vnaprej, kljub zavedanju o strahu, ki prihaja z njo. Je tudi nežna, ljubka in igriva, z velikimi,
široko odprtimi očmi v pričakovanju pred naslednjim trenutkom, pred katerim človek morda celo
skoraj panično hlasta za zrakom. No, si predstavljate, da te pletene stvarce oživijo, pravzaprav
že živijo in same ovijajo človeško telo, niso oblečene, nošene, temveč odevajo, ker to hočejo.
Odrasli smo skozi leta izbrusili tehniko občevanja z njimi, ampak najbrž ima vsak tisto izkušnjo
iz otroštva, ko oči zagledajo svetlobo in se rob ovratnika tolažeče usede na nos. Mar to ne
spominja na ponovno rojstvo? Z glavo naprej se prerineš iz teme in neskončnosti, nekakšnega
brezčasja, ker zmanjkuje časa in sape, čeprav veš, da se v resnici ne more zgoditi nič hudega,
in potem zagledaš znano okolje. Zgoraj in spodaj spet delujeta, kot je treba, in svet je ponovno
pod nadzorom. Toda kaj pa če se pulover, brezbrižno odvržen v sobi, nekoč odloči, da napade
ponoči, v času trdnega sna? Vasja Nagy-Hofbauer
Urša Toman (1972, Ljubljana) je leta 1998 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Matjažu Počivavšku. Od leta 1993 razstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah po Sloveniji in tujini. Je samostojna ustvarjalka na področju kiparstva.
Razstava bo na ogled do 4. 12. 2022.
Več na Hostel Celica.
Hostel Celica je razstavo pripravil v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana.
