Zima
Zima
Spreminjanje letnih časov ni človeški izum, temveč posledica nagiba te velike krogle, na kateri živimo. Človek je te menjave le opazoval, se jim prilagajal, tako kot druga bitja in jih pojasnjeval z zgodbami iz domišljije. Kroženje Zemlje okoli Sonca je tako primerjal z življenjskim krogom in obdobjem enega življenja pripisoval lastnosti posameznih letnih časov. Mladosti se pripisuje pomlad, zrelemu, plodnemu obdobju poletje, starosti pa jesen. Zima je tako povezana s smrtjo. Na podoben način, kot se letni časi linearno zvrstijo na Veselovem vrtu, so tudi prevladujoče in uradne religije na našem prostoru v zadnjih tisočletjih življenje interpretirale z rojstvom na začetku in s smrtjo na koncu. Animistična in z zemljino naravo tesneje povezana verovanja pa še v današnji čas nosijo zavedanje o cikličnem ponavljanju zaporedja. Poleg tega so letni časi zgolj funkcionalno, umetno razdeljeni, medtem, ko v naravi prehajajo eden v drugega brez jasne meje. Tudi v krščanstvu se sicer ni pozabilo, da temna, pusta, speča, mrtva zima v svoji najbolj intenzivni stopnji odkriva ponovno rojstvo življenja, vendar urbanizirani človek zelo hitro izgubi povezavo med svetovoma simbolov in pojavov.
Paola Korošec je na zimski Veselov vrt postavila več kipov iz železa, ledu in gline. Čas njene postavitve je še dokaj jesenski, vendar se v njem že pošteno anticipira tudi zimska pasivnost, spanje narave, neplodnost, mrtvilo, simbolna smrt. Temu teatru narave se skladno pridružuje tudi postavitev Paole Korošec. Že izbor materiala, iz katerega so narejeni kipi, zbuja občutek odsotnosti toplote in življenja, če si jih predstavljamo same po sebi in statično. Vsi trije elementi pa hkrati nosijo v sebi seme transformacije v simbole življenja in ustvarjalnosti, ki samo čaka na ugodnejšo temperaturo, da vzklije. Vendar ne zdaj. Ne še.
V zemljo čvrsto usidrana železna bilka, ki se sklanja navzdol proti tlom kot zvonček, prva pomladna cvetlica, je s korozijo pokrit skelet, s katerega visi ledena kepa. Pod njo je v zemljo izkopana jama. V njeni sredini je poglobitev v obliki visečega ledu in je cela premazana s plastjo gline. Odtis v zemlji spominja na arheološko izkopane starodavne žarne grobove, ki nosijo negativni odtis odstranjene žare, jama sama, ki je razmeroma vododržna, pa prevzema vlogo vodnjaka. V primeru, da bi bila temperatura zraka nižja od tališča ledu, bi ta vodnjak ostal suh, v nasprotnem pa se bo ledena kepa odkapljala vanj. Umetnica bo stopljeni led nadomeščala z novim in lahko se zgodi, da se bo vodnjak v kratkem času do roba napolnil s kapljevino. Ker pa je postavitev na odprtem in torej podvržena vremenskim vplivom, obstaja možnost, da se vmeša tudi dež, ki bo še dodatno pospešil tako topljenje ledu, kot polnjenje glinene jame. Stalno nadomeščanje ledu ni pomembno zgolj zaradi statičnih, kompozicijskih in konceptualnih razlogov, temveč tudi zaradi procesa topljenja, kapljanja in spreminjanja oblike ledu. Gre za proces, ki je vezan na neposredno okolje, v katerega so kipi postavljeni. Sicer pretežno vase zaprte kompozicije so zaposlene predvsem s svojim lastnim, enosmernim procesom, linearnim tokom od ledu k vodi. Delujejo kot prispodobe konca ledene dobe ali celo podnebnih sprememb, o katerih se v današnjem času veliko govori in piše. Dokler se v jamo nakaplja toliko vode, da se v njej naredi zgolj luža, kip ostaja vase zaprta, spreminjajoča se kompozicija. Po svoje spominja na hibridno rastlino, ki se ni sposobna regenerirati in potrebuje človekovo pomoč, da lahko v ponavljanju nadaljuje svoj proces, sicer bi mrtvo obvisela nad posušenim vodnjakom. Posebno vez s svojim okoljem pa lahko kipi vzpostavijo, če se v jamo nakaplja toliko vode, da se razlije preko roba. Ob tem lahko sledimo fiktivni pripovedi o poplavljanju kopnega zaradi topljenja ledenikov, po drugi strani pa gre za namakanje neposredne okolice, ki je dejanski, ne namišljen vrt. Kljub vsemu pa lahko predvidevamo, da to ne sklene kroga, v katerem bi se ledena kepa zopet sama nabrala.
Vasja Nagy
Paola Korošec
Vasja Nagy
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
- Mestna občina Ljubljana
- Ministrstvo RS za kulturo
