Zlata kletka
Zlata kletka
Vladimir Leben in Matevž Paternoster sta se združila v slikarsko-fotografski tandem in bosta tokrat Galerijo Veselov vrt uporabila kot odprt prostor dogajanja. Razstava z pomenljivim naslovom Zlata kletka, ne bo tiste vrste zaključeno delo, ki se ga postavi v prostor, ampak bo delo v nastajanju, kjer bo gledalec vpet v dogajanje v smislu interaktivnega dejanja.
Samo umetniško delo bo premišljeno tudi v smislu odnosa umetnik – gledalec- materija. Umetnika bosta z umeščanjem v javni prostor gradila na tej relaciji. Sama postavitev se bo prilagajala specifičnosti postopka; kjer ta relacija umetnik – gledalec- materija ne bo zgolj pasivna in postavljena kot izoliran objekt, ampak jo bosta avtorja vključila kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. Postavitev ne bo fizično in simbolično ločena od zunanjega sveta, v tem primeru naravnega prostora, temveč se bo sproti prilagajala.
Kletka kot prispodoba ujetosti, nezmožnosti, zaprtosti in še bi lahko naštevali, v prostoru in času lahko asociira na vse, kar nas utesnjuje, onemogoča,… Zlata kletka pa je nadgradnja te omejenosti, ki se kaže predvsem v materialni plehkosti sodobnega časa.
Vladimir Leben se je že s predhodnimi projekti poigraval s prispodobo kletke in njenim pomenom. Pri razstavah Das Leben hinter den Gittern in Cirkus Leben je v kletke postavljal zanj značilne živalske podobe. Pri samem naslovu razstav se je avtor poigraval z besedo življenje (leben, po nemško). Besedo življenje je slikar zapisal z veliko začetnico, kar se bere kot njegov priimek. Za Gajbicami gledamo žalostne, prestrašene in začudene podobe živali, ki se sprašujejo o smislu lastnega bivanja znotraj utesnjenega in nevrotičnega vsakdana.
Vladimir Leben in Matevž Paternoster sta tokrat se odločila za Zlato kletko, v kateri bodo živali zamenjali ljudje. Gledalci in gledalke bodo pozvani, da na otvoritveni seansi naredijo svoj sebek (ang. selfie) za zlato kletko s polaroidnim fotoaparatom. Nastale fotografije bosta avtorja razstavila in tako bo seansa sebek našla svojo materijo.
Zlato kletko kot poosebljanje kiča lahko razumemo v »Greenbergskem« smislu kot antipod realnemu, torej kot anemični spektakel življenja. Umetnika bosta tako pred nami odstirala absurdnosti današnjega bivanja in biti. V njiju smo z lastnimi dejanji ujeti v klobčič vsakdanjih nesmislov, brezdušno tavamo po puščavi materialnega obilja, ki nam ga ponujajo na vsakem koraku, se dušimo v izpraznjenosti srca brez duše in se utapljamo v površinskosti ter banalnosti prostora in časa. Danes je človek izgubil svojo individualnost in postaja vedno bolj podoben številki ali v najboljšem primeru računalniški datoteki. Ta pot konstituiranja identitete nima konca, vedno se konča v kaosu, ki ga povzroča človek sam.
Jadranka Plut
Vladimir Leben in Matevž Paternoster
Jadranka Plut
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana