Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica: PRAVLJIČARKI 28. 11. 2018-16. 12. 2018

Pravljičarki: Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica, otvoritev razstave bo 28. 11. 2018 ob 18. uri v Galeriji DLUL

Ilustracija je imela v zgodovini likovne umetnosti posebno, pogosto ambivalentno vlogo. Bila so obdobja, ko je likovna podoba spremljala besedila kot vrhunska dekoracija, skozi simbole pojasnjevala vsebine, večinoma pa so slikarije bistveno prispevale k umetniškemu videzu razkošnih izdaj nekdanjih rokopisov in kasnejših knjig. Te bogato ilustrirane umetnine, ki jih lahko upravičeno poimenujemo knjižno slikarstvo, so stoletja dolgo ob besednih uporabljale likovne povedi, saj večina prebivalstva ni znala brati. Sprva ročno naslikani, od iznajdbe tiska naprej pa predvsem odtisnjeni imaginarni svetovi zato ne pomenijo le med pergamente in papirje shranjeno več kot tisočletje staro slikarsko dediščino Evrope, ki jo je z drugih nosilcev odstranil zob časa, temveč omogočajo spoznavanje zgodovine, različnih zgodb in drugih zapisov tudi prek risbe, barve in oblike. Gre za pomembna, v likovne vzorce1 skrita sporočila, ki jih bo gledalec zmogel razkriti s pomočjo določenih znanj. V njih bo prepoznaval odbleske svojega notranjega sveta ter zmogel osmišljati lastne sanje in vrednote. Otroška ilustracija je zato posebej pomembna, njen vpliv daleč presega opismenjevanje in spoznavanje literature. Ob listanju slikanic se (še vedno) učimo opazovati svet okoli nas in medtem ko spoznavamo črke, se učimo posebne likovne govorice. Ta nas čustveno in duhovno bogati, tudi vznemirja, obenem pa jo kot veščino potrebujemo tudi kasneje v življenju. Brez nje smo likovno nepismeni in slepi za dragocena doživetja. Naše pravljičarke imajo velike zasluge, da ima ilustracija v slovenski umetnosti pomembno mesto in ugled v širšem mednarodnem prostoru. Pol stoletja po vesnanih so obudile strastno zanimanje za pravljice in ne vedno prijazno obdobje po vojni, vsaj za otroke, obarvale v mavrične barve domišljije. Véliki dami slovenske ilustracije Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica sta prvi akademski slikarki, ki sta svoje umetniško poslanstvo videli izključno v ustvarjanju miniaturnih podob v knjigah in revijah za otroke in mladino. V sedmih desetletjih sta ustvarili tako po obsegu kot kakovosti izjemna opusa in kljub temu, da so se področja vse bolj pogumno lotevale kolegice in kolegi mlajših generacij, jima še vedno ne zmanjka idej. Zato ostajata nepogrešljivi tudi v aktualni podobi sodobne slovenske ilustracije. Kako cenjeno je njuno delo v mednarodnem prostoru, potrjujejo številne pomembne nagrade, ki sta jih dobivali skozi vsa leta. Z razvojem tega področja slikarstva z zavedanjem, da ni nič manj pomembno od drugih del večjih formatov in drugačne motivike, sta prvi diplomantki Akademije za likovno umetnost v Ljubljani – sem sodi tudi le malo mlajša Marjanca Jemec Božič, ob redkih kolegih, kot sta bila predvsem Tone Kralj in Marij Pregelj, dvignili ilustracijo na raven umetniškega dela, ki se najraje predstavlja v neločljivi navezi s knjigo, a zmore obstajati tudi samostojno. Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica sta ob redkih sopotnicah in sopotnikih avtorsko najbolj prepoznavni avtorici slovenske ilustracije druge polovice 20. stoletja. Povezujejo ju generacijska pripadnost, izjemen talent in mojstrsko obvladanje slikarskega metjeja, a tudi zaupanje v moč človekove domišljije in odprtost do sveta, kjer imata svoj prostor tako dediščina kot sodobne ustvarjalne prakse. Tudi zato lahko ob pregledu njunih del opazujemo vplive sočasnih umetniških gibanj v svetu, nove poglede na razumevanje oblik in uporabo barv, formiranje prostora podobe in likov v njem. Nedvomno sta skrbno spremljali razvoj modernistične umetnosti, posebej slikarstva in grafike. Od tu naprej pa se med seboj razlikujeta. Vsaka je že v začetku našla svoj lasten, še danes prepoznaven in izviren slog, v veliki meri povezan tudi z izborom ilustriranih povedi kot morda še bolj, v estetskih in emocionalnih, duhovnih vzorih iz preteklosti. V umetniškem opusu Ančke Gošnik Godec bi težko spregledali zavezanost tradiciji domačega pripovedništva, ki so ga v likovni umetnosti uveljavili z lokalnim izročilom prepleten pravljični internacionalni gotski slog na freskah podeželskih cerkva, secesijska fantastika in bogata domača etnološka zapuščina. Slikarki pronicljivega pogleda in posebnega, nikoli jedkega smisla za humor je bila bližja intimistična, domačnostna in topla, kdaj tudi trpka atmosfera kakor pa dramatika in baladnost, tako ljuba nemškim romantikom, ki so vse do vesnanov tudi našim otrokom v podobi pripovedovali pravljice. Prav zato je bila tako neponovljiva v likovnih interpretacijah znamenitih slovenskih pravljic, kot so O treh grahih, Pastirček, O Povodnem možu, Babica pripoveduje, Zlata ptica, Janček Ježek in mnoge druge. V njih je nadaljevala tradicijo srednjeevropskega, še zlasti slovenskega pravljičarstva, ki ljubi emocionalno, kdaj šaljivo obarvano pripoved s številnimi nadrobnostmi, pretiravanji, razkošnimi opisi junakov in krajev, kjer se prigode odvijajo. Že v prvih obsežnejših zbirkah pravljic in drugih zgodbah je Ančka Gošnik Godec s posebno pozornostjo in velikokrat hudomušnostjo slikala pravljična bitja, ki so izvirala iz mitične zavesti in oblikovala pomemben del nacionalnega izročila. Zmaj, bela kača s kronico, vile, povodni mož, čarovnice, živali s povsem človeškimi nravmi so skupaj z ljudmi od nekdaj prebivale v pripovedih naših prednikov. Slikarka veliko časa preživlja v naravi in jo zato tudi zelo dobro pozna. V tišini poletnih noči, ki jih preživlja v Bohinju, se ne srečuje le s čudnimi bitji narave, marveč v ta, na skritih krajih še vedno prvobiten svet, sem in tja povabi tudi svoje sorodnike, prijatelje. Za pravljične junake, seveda v skladu s karakterjem, ki ga je umetnica želela izpostaviti, si je izposodila njihove osebnostne lastnosti, kdaj tudi portretne poteze. Marsikoga bi lahko prepoznali v imenitni zbirki pripovedi Zelišča male čarovnice, kjer skozi duhovito besedilo Polonce Kovač in slikarkine upodobitve spoznavamo pravo enciklopedijo zdravilnih zelišč, njihovo pripravo in uporabo. V slikah, za ilustracijo že velikega formata so pozornosti deležne tudi notranjščine in pokrajina, kjer so nekatera mesta že lokacijsko določljiva. Tudi v številnih drugih podobah opazimo slikarkin izjemen občutek za podobe iz narave ter osupljivo veliko znanja o živalih in rastlinah. Morda je ta v obsežnem opusu še posebej poudarjena skozi metaforo o Lučki Regrat. Slikanica Gregorja Strniše pa razkriva še tisto lirično plat ilustracij Ančke Gošnik Godec, ki se nas sicer dotakne v manjših, a številnih detajlih pravljičnega sveta, včasih le skozi skozi značilne otožne mandljaste otroške oči. Številni liki iz pravljic in pesmic, ki jih je vse od petdesetih let minulega stoletja v knjigah in revijah upodabljala Marlenka Stupica, so generacijam ljubiteljev slikanic postali že splošno prepoznavni simboli, večinoma prastarih, celo arhetipskih vsebin. Nekateri znani pravljični junaki so zato desetletja ohranili prav tisto podobo, ki jo je naslikala ona, Tako za nas Sneguljčica bratov Grimm ne more biti katerakoli deklica, temveč predvsem Marlenkina lepa punčka dolgih črnih las, rdečih ličk, obdana z drobcenimi igrivimi škratki v značilnih rdečih škorenjčkih. Elegantna v modri obleki in ozaljšana le z zlato verižico, je tudi svojevrsten portret umetničine hčerke Lucije, ki je bila opisu princeske v znameniti pravljici nenavadno podobna. Tudi nežno, le za palec veliko vilinsko Palčico in romantičen bidermajerski park Grdega račka, kar nekako samoumevno povežemo z Andersenovim nenavadnim svetom, iz katerega je črpal obe pripovedi. Kdo ve, če je Astrid Lindgren videla prebrisano Piko Nogavičko táko, kot jo je narisala Marlenka Stupica: okroglolično gospodično z vpadljivimi rdečimi lasmi, zmeraj spetimi v dve kitki. Marsikateri ilustrator si jemlje veliko svobode pri likovni interpretaciji besedila, a Marlenka Stupica sodi med tiste, ki mu vedno zvesto sledijo, vendar zmorejo ob tem ohraniti lastno umetniško percepcijo. Ukvarjanja z ilustracijo namreč nikoli ni razumela onkraj svojega modus vivendi; od nekdaj je ljubila svet pravljic, saj so ji svetovi naših paralelnih stvarnosti omogočili ohranjanje otroka v sebi, kot vedno rada poudari tudi sama. Preteklost, še posebej srednji vek, ki je mnogo bolj vznemirljiv, filozofsko in umetniško pa bogatejši, kot smo dolgo verjeli, je podobno kot velik del umetnosti prve polovice 19. stoletja, ko so se formirali narodi, zaznamovala tudi estetiko knjižne ilustracije. Potovanje v domišljijske kraje in dogodke, ki so jih skrivali temni gozdovi, globoki tolmuni, zapuščeni gradovi ali le še razvaline nekdanje veličine, je Marlenko Stupica od nekdaj privlačilo. Kljub temu, da se je njena, po eleganci in subtilnosti že od začetka prepoznavna likovna govorica sijajno ujela v celostno umetnino tudi z literarnimi mojstrovinami novejšega datuma (Astrid Lindgren, Oton Župančič, Kristina Brenkova, Ela Peroci idr.), se je njen večplasten in v sebi zadosten svet še posebej manifestiral v ilustracijah Grimmovih in Andersenovih pravljic. Te so ji občasno omogočale za to likovno zvrst velike formate, kjer se je lahko do najmanjših detajlov razživel njen mojstrski natančen način podajanja likovne pripovedi. Še posebej klasične pravljice, kot so Sneguljčica, Trnuljčica, Grdi raček, Palčica, ki v primerjavi z reducirano risbo, premišljeno barvno intervencijo in komaj definiranim prostorom (kot na primer v Rdeči kapici) zažarijo v gostobesednosti likovnega jezika in v daljnih reminiscencah oživljajo čudežni, kdaj magični svet srednjeveških tapiserij in razkošnih iluminiranih rokopisov. Ančka Gošnik Godec in Mar-lenka Stupica na poseben način ohranjata daljne vezi z bogatim kulturnim izročilom našega širšega prostora. Skozi izvirne pristope ohranjata živ duh časa in prostora tudi v sodobnih pravljicah. Kdo ve, če se v tej odprtosti na pol stvarni, na pol umišljeni podobi sveta ne skriva pravi odgovor na vprašanje, zakaj se lahko istih besedil lotevajo različni ilustratorji, a jih uspejo narisati in pobarvati vsakič drugače. Žal tega ne zmore vseh tehničnih znanj poln računalnik, saj brez človeka ne premore čustvenih in duhovnih vsebin, nujno potrebnih za pravo umetnino.

Besedilo
Judita Krivec Dragan

Kurator
Monika Ivančič Fajfer