Vrt štirih letnih časov

Vrt štirih letnih časov

Nadzorovanje okolja

Na neki točki v zgodovini umetnosti je postalo jasno, da kontekst, v katerem se pojavlja umetniško delo, vpliva na njegovo vsebino in pomene, s katerimi se kot umetnina sploh vzpostavlja. Če ne drugje in prej, lahko to točko vidimo v Fontani Marcela Duchampa. Z upoštevanje konteksta galerijskega prostora, podstavka in položaja pred publiko je skupaj z drobno gesto spremenil artikel v artefakt. Umetnik je upošteval simbolno vrednost prostora, v katerega je postavil svoj objekt ter jo uporabil kot sestavni del umetniškega dela samega. Na ta način je vsebina pravzaprav preplet razmerij, ki se vzpostavljajo ne le med objektom in galerijskim prostorom, temveč tudi med prostorom in družbo, med objektom in zgodovino ter teorijo umetnosti, med umetnostnim sistemom in umetnikovim delom itd. V tistem trenutku najbrž še ni bilo čisto jasno in nedvomno izjavljeno, da dojemanje nekega objekta kot umetniškega dela ni samo po sebi umevno, temveč potrebuje celoten sistem za vzdrževanje tega statusa, a pomemben korak proti temu cilju je bil narejen. S časom nas je pripeljalo do uporabe materialov, ki niso bili tradicionalno umetniški in celo do tam, ko uslužbenec čistilnega servisa pospravi dobršen del razstave v smetnjak kot odpadno embalažo umetniških del. Toda vmes se pojavi še eno načelo, ki je pustilo močne sledi v načinu predstavljanja umetniškega dela. Določena umetniška dela so bila deklarativno indiferentna do vsakdanjega dogajanja v okolici. Zaključena sama v sebi in s tem večna, so gledalcu bila še bolj sveta samo v belini. Koncept bele kocke je poskrbel, da se je minimalizirala identiteta prostora, arhitekture in je nadzoroval svetlobo ter druge vplive, ki bi lahko vdrli v moderno svetišče. V zadnjih 20 letih je postala bela kocka manj moderna, oziroma preveč moderna. Mogoče je to povezano s tem, da so muzeji izgubili primat nad oblikovanjem umetnostnega trga in je organizacija marsikatere večje razstave zaupana bolj mobilni instituciji, ki sodeluje z različnimi fondacijami. Zagotovo pa je temu botrovala tudi množica objektov, ki jih je za sabo zapustila selitev industrije iz bolj razvitega, zahodnega sveta v manj razvite dežele s cenejšo delovno silo. Te, tako imenovane alternativne prostore smo sprejeli takšne, kakršni so bili. Čeprav so bili očiščeni, so bili večinoma še vedno zaznamovani s preteklo uporabo, značilni prostori, struktura in materiali pa celo zaželeni. Umetniška dela so tako dobila možnost nenavadnih dialogov, ustvarjanja prepletov med sabo in s prostorom samim. Saj so se tudi umetniška dela spremenila tako glede obravnavanih tem kot uporabljenih materialov. Včasih v takem prostoru premagujejo njegovo monumentalnost, drugič spet nas presenetijo s subtilnim posegom. Vseeno pa skoraj vedno delujejo znotraj hermetičnega prostora zgodbe, ki jih je v ta prostor pripeljala.

V odprtem prostoru, kjer so vplivi efemernih naravnih in družbenih pojavov neposredni, se umetniškim delom odpirajo tudi drugačne možnosti komunikacije. Naj gre za statična dela ali prehodne oblike, kot je na primer performans, tu umetnina mora pri vzpostavitvi odnosa z okoljem upoštevati več dejavnikov. Trg, ulica ali park se neprestano spreminjajo. Naslov cikličnega projekta na tem Vrtu napeljuje na sprejemanje delovanja letnih časov, razstava Draga Vita Rozmana in Marte Frei pa na poetičen način vzpostavlja z njimi dialog. Ptičje krmilnice imajo svoj smisel samo v času, ko hrane v naravi primanjkuje. Njihovo vabilo pernatim prezimovalcem ni tudi njihova edina funkcija. Vzpostavljajo se kot simbolni objekti, ki obiskovalca na neposreden način napotujejo k razmisleku o povezavi med človekom in naravo. Na prvi pogled mogoče celo preveč preprosto in znano, vendar je ključ ravno v okolju, ki je namenjen predstavljanju umetnosti. Vrt s svojo komunikacijskim kanalom omogoča krmilnicam, da postanejo simboli in ostajajo na položaju uporabne in estetske domislice na sosedovem dvorišču. Po drugi strani pa leseni cvetovi zimi ne kljubujejo, temveč na igriv način kličejo po pomladi in napovedujejo poletje. Ogrejejo prezeble nosove in spomine na ledene rože na oknih v hladni sobi. V čivkanje ptic s svojo masivnostjo vnašajo gotovost in zaupanje v nov plodni krog, ki ga začenja pustno rajanje.

Vasja Nagy

D. Vit Rozman
Marta Frei

Vasja Nagy

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana

• Mestna občina Ljubljana
• ZDSLU